ANTON INGOLIC GIMNAZIJKA

Ker sem ravnokar prebrala zelo zanimivo delo Antona Ingoliča, ki je hkrati tudi obvezno branje z našega seznama del, ki jih do izpita iz mladinske književnosti moramo prebrati, bi rada objavila nekaj informacij o tem avtorju in delu.

Knjiga je zelo zelo zanimiva, tako zelo, da sem jo prebrala v 2 dneh obsega pa 245 strani.


Najprej nekaj o avtorju:


Prvo Ingoličevo objavljeno delo je iz l. 1932. Takrat je v Ljubljanskem zvonu izšla novela HIŠA ŠT. 52, ki je v osnovnih obrisih nakazala vso nadaljnjo pisateljevo osredotočenost: usoda preprostih ljudi.

Nove podobe življenja in nova pokrajina je v slovenski književnosti povezana z Ingoličevimi LUKARJI (1936), z delom, ki je doživelo, kakor pravi avtor, zelo različen sprejem:
- Pogovor je nanesel na moj roman. "Ste ga prebrali?" je slikar France vprašal gostilničarjevo hčerko, ki nama je stregla. "Pohujšljivih knjig ne berem!" je odbilo še kar čedno in za ženitev godno dekle.
- Brž speljem pogovor drugam, vendar se Gera, tako je bilo ime pripovedovalki, znova vrne k romanu, v katerem je, kakor zatrjuje, našla resninčno podobo lukarske dežele in njenih ljudi. "Takšni smo, takšno je naše delo, takšno naše življenje! Lepa knjiga!" (Iz črtice Avtostop.)

Mizarska delavnica v Spodnji Polskavi, kjer seje Ingolič l. 1907 rodil, mu je bila sicer namenjena, a ne tudi usojena. Čeprav je imel rad les in spretno sukal oblič, je bilo to premalo, da bi si življenjski kruh iskal v to smer. To kmečko delo ga ne veseli dovolj. "Med počitnicami gre z materjo na njivo samo tedaj, ko mora, tudi v očetovi mizarski delavnici ga ni mnogo, največ je zadaj za hišo v sadovnjaku. Poseda v senci pod košato tepko in - s hrbtom naslonjen na lesen plot - bere ali kar tako gleda prek domače njive po poljih, ki segajo daleč tja do temnih smrekovih gozdov. Od onstran plota prihaja iz delavnic brnenje strojev: ko stroji utihnejo, pa zapojo obliči in žage, vmes pa udarjajo kladiva. Iz vasi, a tudi z njiv se oglašajo klici ljudi, včasih zamuka krava ali zableja teliček. Sredi življenja je, a vendar odtrgan od njega, sam in vendar povezan z ljudmi, živalmi in vsemi stvarmi okoli sebe (Avtostop).

Čeprav je obiskoval realko (realka -e ž (a) nekdaj srednja šola s
poudarkom na pouku prirodoslovnih in tehničnih ved), se po daljšem iskanju končno odloči za študij slavistike. Pariz in Ljubljana sta dve Ingoličevi študijski postojanki. Gomnazija v Ptuju, Mariboru in Ljubljani pa njegovo delovno mesto. Vmes je prišla vojna in izgnanstvo v Srbijo, po vojni pa vrnitev in uveljavljanje v pisateljskem in družbenopolitičnem delu.


Ingolič je v slovensko književnost vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev (SSKJ: do 1945 kdor za stanovanje v hiši pri vinogradu in za plačilo v pridelku, denarju obdeluje tuj vinograd), bajtarjev (SSKJ: bajtar -ja m (a) lastnik zelo majhnega posestva), gruntarjev (SSKJ: gruntar -ja m (u) raba peša lastnik grunta, velik
kmet), splavarjev in lukarjev (SSKJ: lukar -ja m (u) nar. vzhodno kdor prideluje ali prodaja čebulo; čebular). Prikazan v delih: VINSKI VRH, SOSESKA, NA SPLAVIH, LUKARJI, MATEVŽ VISOČNIK pa roman o mizarju, ki ga tako kot vse Ingoličeve preproste ljudi, spremlja cela vrsta težav, preden užije nekaj sreče, a ga končno zmelje prva svetovna vojna in "položili so ga z odtrganimi nogami in prestreljenim srcem v skupen grob."

Drugi temtski sklop Ingoličevega ustvarjanja predstavljajo izseljenski romani (KJE STE, LAMUTOVI?, ČRNI LABIRINTI, LASTOVKA ČEZ OCEAN). Tudi v to problematiko slovenskega življa se pisatelj poglablja kot izrazit realist. O tem, česar ne podoživlja in o čemer se z lastnimi očmi ne prepriča, Ingolič ne piše. Srečanja z izseljenci in bivanje med njimi mu je narekovalo pripovedi o generacijah naših ljudi: o tistih, ki jih muči domotožje, o tistih, ki se vračajo, o tistih, ki jih ne bo nazaj, pa še o onih iz drugega in tretjega rodu, ki jim ni za domovino staršev. Z živo in odmrlo generacijo Slovencev se je Ingolič srečal na svojih potovanjih po Evropi in Ameriki; vtise s potovanj je izdal v dveh knjigah: PRI NAŠIH V AMERIKI in SIBIRSKA SREČANJA. Kot pisatelj planinec je napisal roman PRETRGANA NAVEZA. Življenjsko zvezo med črncem in belko je prikazal v romanu ONDUO, MOJ ČRNI FANT.

Navedena dela niso celotna Ingoličeva pisateljska žetev. Še vrsta knjig (romani, vobele, mladinske igre, skuno nad 40 knjig; dve izdaji Izbranega dela) govori o pisatelju, ki mu pomeni človekova usoda središčno doživljanje sveta. Že od zadnjih let pred drugo svetovno vojno piše Ingolič tekste tudi za mladino. SIROTE, UDARNA BRIGADA, TVEGANA POT, DEČEK Z DVEMA IMENOMA, TAJNO DRUŠTVO PGC, DEKLICA IZ CHICAGA, ZGODBE, VESE in ŽALOSTNE, POTOPLJENA GALEJA, POT PO NASIPU, MLADOST NA STOPNICAH ter GIMNAZIJKA ga uvrščajo med priljubljene mladinske pisatelje.

Giminazija je roman o 17-letni dijakinji in njenem nezakonskem materinstvu. Življenjski vzorec je Ingolič našel med srednješolsko mladino, ki je dolgo let bil vzgojitelj. Pisatelja je pretresla usoda mladih mater. Za pojav, ki ga je v opaznem številu izkazal naš čas, je našel vzrok v neučinkovitih vzogjnih prijemih. Le-ti so odpovedali na ravni družine in tudi šole. Roman je psihološko nakazal problem nezaželenega materinstva. K mladim se ni obrnil s pridigarskim glasom ali z moralizatorskimi nauki, kar bi mu vzelo umetniško vrednost. Mlada nezakonska mati dijakom ni postavljna niti v svarilo niti v zgled. Jelka Stropnik je le ena od prvih primerov pojava in prav toliko kot sam primer je zanimiva odzivnost okolice nanj. To pa predstavljajo starši, sošolci, znanci in učitelji. Jelka se v življenjski stiski ne sreča le s posledicami fantovske neodgovornosti, ampak tudi s polno mero človeške razumljivosti in dobrote. Središčno dogajanje romana je dekletovo duševno stanje, ki ga je izzvalo nehoteno materinstvo. Nanj se vežejo vsi prizori iz družinskega in šolskega okolja.
Pisatelj je življenje šolske mladine prikazal v treh delih: v TAJNEM DRUŠTVU PGC, v MLADOSTI NA STOPNICAH in v GIMNAZIJKI. Roman o Jeliknem življenjskem preizkusu je med mladino najbolj brano Ingoličevo delo.



Nekaj o Ilustracijah akademske slikarke Melite Vovk-Štihove

Med slikarke, ki so po osvoboditvi pripomogle slovenski ilustraciji do sodobnejših iskanj in realizacij ter ji v petdesetih letih pomagale do veljave prek naših meja, štejemo akad. slikarko Melito Vovk-Štihovo. Že takoj na začetku je treba povedati, da se Vovkova loči od večine kolegic ilustratork po svoji vsestranski dejavnosti. Malo je med našimi ilustratorkami takih, ki bi se mimo ilustriranja knjig enakovredno posvečale slikarstvu, Meliti Vovkovi pa moramo iskati ustvarjalni izraz v slikarstvu, grafiki, scenografskih ter celo kostumografskih realizacijah za gledališče in RTV. Katerokoli snov zajame v svoj likovni svet, vsaki doda za ščep vedrega humorja, ki se zna brez zlobne bodice nasmehniti našim slabostim, odkriti to in ono zastrto napako, "železno srajco" am tako domačih razvad, da se jih niti ne zavemo, dokler jih ne ponudi našim očem v duhovitem posmehu. Svet Vovkove je resnični svet našega vsakdneva. Njena neposredna odzivnost, iskrena pristnost - pa naj je ta svetleje ali mračneje obarvana, občudovanja vredna ali trpko spoznanje, da ga ni človeškega bitja brez napake - po takem iskrenem odsevanju vseh plati naše stvarnosti se ilustracija Vovkove močno razlikuje od dela večine njenih kolegic.
Tudi formalno se razlikuje od drugih ustvarjalk: vselej ji je ljubša na hitro ujeta situacijska risba, ki v bežnih, a ostro karakterizirajočih potezah peresa ali čopiča lovi značilnosti, pestre likovne posebnosti protagonistov. Njene ulustracije so skicozno neposredne, temperamentno ekspresivne, brez poenostavljanja, monumentalizacije. Posebnost je tudi nizanje detajlov, kar je všeč zlasti najstnikom. Le-tem je ljubša slikovita označitev dogodka, verjetnost akcije, predvsem pa v likovnost pretočena dinamika.
Ilustrirala je mnoga tudi resnejša dela kot tudi mnoge druge mladinske knjige.

GIMNAZIJKA





ANALIZA po prof. Dragici Haramiji:

1. AVTOR, NASLOV, ILUSTRATOR (ze opravljeno v prvem delu)
2. SESTAVA LITERARNEGA DELA

a) NOTRANJA FORMA
I. LITERARNA VRSTA (EPIKA)
II. NOTRANJI RITEM (način gibanja vsebine literarnega dela, zaporedje njenih enot ...) Vsebina se razvija skoraj po dramskem trikotniku: zaplet, vrh, razplet. Delo je predstavljeno 1.osebno, kadar pripoveduje Jelka, na začetku pa sodeluje 3. osebni oziroma vsevedni pripovedovalec. Veliko je dialoškega izpovedovanja zgodbe, kot tudi notranjega monologa (zlasti kadar gre za Jelkino pripovedovanje, ki je glavna nastopajoča).

b) ZUNANJA FORMA:
I. ZUNANJA ZGRADA oz. RAZČLENJENOST BESEDILA: psihološki mladinski roman je razdeljen na 8 poglavij: spoznanje, predvečer dneva zmage, beg pred seboj, Eiffelov stolp, kakor da ni moj, spet doma, plenice, šolske knjige in zvezki, Ada.


SNOVNO-MOTIVNA RAVEN:
SNOV: socialistično družbenopolitično življenje v bivši Jugoslaviji
MOTIVI: materialni standard družin, družinsko življenje, ki zaradi tega trpi, zabavanje mladine, problematika mladih mamic in nezakonskih otrok, soočanje mladega človeka s svojimi strahovi, vzgoja, dolžnosti in odgovornosti mladih, nepoučenost in neizkušenost mladih, mladi in opijumi
LAJT MOTIV: soočanje mlade mamice nezakonskega otroka s socialistično ugledno družbo in družino, okoljem
TEMA: strah in stiska mlade gimnazijke zaradi nezaželene nosečnosti
IDEJA: stiska mladega človeka je lahko zelo nevarna, zato mladi potrebujejo nekoga, ki jim bo prisluhnil, jih razumel, brez obsojanja.

ZGODBA (FABULA):
V romanu Gimnazijka zasledimo nekaj poglavij, ki tudi nosijo samostojne naslove, in sicer najprej Spoznanje, del v katerem je predstavljen razred, profesorji, glavna oseba, Jelka Stropnik in spoznanje le-te, da je morda noseča, ko kupi knjigo o odnosih med dekleti in fanti, pa zagotovo ugotovi, da v njej raste kepica, ki bo dorasla v otroka.

Nato sledi Predvečer dneva zmage, razdelek, v katerem se dogaja šolski ples, na katerem se je Jelka žela zaupati svoji prijateljici Adi, pa razredničarki Morani, toda v svoji glavi je Jelka že izscenirala, kako bi se vse skupaj nesrečno izšlo. Tomaž, pa skuša na plesu v tem delu Jelki izpovedati, da jo ljubi. Jekla to seveda začuti, ker tudi sama čuti enako, toda v svojem stanju ne more tega Tomažu dovoliti. Tako še preden ji Tomaž izpove svoja čustva pobegne v mesto, se razgubi med ljudmi in pristane na ljubljanskem gradu, kjer sreča partizana Krta. Le-ta ji pove svojo življenjsko zgodbo, kako so danes ljudje vse manj ljudje. Kako so ljudje, s katerimi si je do včeraj na bojišču bil enak, s katerimi je delili orožje, boj, življenje, danes povsem drugačni in več vredni kot on in imajo več kot kot on, ki se mora boriti za preživetje. Vsi so več vredni, vedno zasedani, imeli bi luksuzna stanovanja, boljše avtomobile, vikende in še mnog mnogo, on pa je skromno želel le stanovanje, delo in družino. Dneva zmage, kot pravi Krt, se zaradi tega ne morejo veseliti vsi enako. Tako Jelka ugotovi, da je čuti enako kot partizan Krt. Zgodba, ki jo je možakar opisal je skoraj podobna tisti, ki jo živita njen oče in mati, ki zanjo skoraj nikoli nimata časa. S tem sta ji postala tujca in partizan Krt najbližji človek, ki bi jo lahko razumel, zato se mu izpove, da je noseča in da je to najhujša stvar, ki jo je lahko doletela pri njenih 17. letih. Skrbelo jo je, kako povedati svojim bližnjim, kako bo sploh izgledalo roditi in kako bo po porodu. Vsega jo je bilo strah. Od vseh ljudi, pa se je zaupala popolnemu tujcu, a vendar najbližjemu človeku. Le-ta ji je odgovoril, da otrok nikoli ni nesreča in da bo še vse v redu. Njemu je ostal še edini prijatelj inhalator, ker je staknil pljučno bolezen, ko se je bil za svobodo svoje domovine, Jelka pa je sklenila, da pojde domov, kjer se bo v miru lahko zaupala svojim skladateljem, ki jih je tako rada poslušala, kajti mame in očeta gotovo še ni bilo doma. Toda, kakšno presenečenje jo je pričakalo, ko se je vrnila domov. Mama je priredila zabavo kar doma, kamor je povabila še Kotarjeve (g. Kotar je bil njen šef). Bili so zelo glasni, plesali in pili in se smejali ter so želeli, da se jim Jelka pridruži. Ostala je zgolj nekaj minut iz vljudnosti, potem pa se je umaknila v svojo sobico. Za njo je prišel oče, ki je vseeno kazal nekaj ljubezni do Jelke, saj ji prišel sporočiti, da se je s svojim poslovnim partnerjem v Franciji dogovoril, da Jelka lahko pride takoj po končanem pouku k njim v Pariz, da bi se izpopolnila v francoščini in napisala svojo maturitetno nalogo. Takrat se mu je Jelka želela izpovedati, toda Stropnik je moral nazaj na zabavo, ker je pustil gospo Kotar, njegovo plesalko, samo, kar se ni spodobilo. In Jelka vnovi&č ni uspela povedati za svojo težavo.

Sledi naslednji razdelek Beg pred seboj. Jelka se je dober mesec pozneje, po koncu pouka, odpeljala z vlakom iz Trsta do Pariza. Na poti je videvala zanimive stvari, hkrati pa jo je bilo strah, da Gramontova, njena gostitelja, ne bi kaj opazila in ugotovila. Mislila je, da se bo celo lahko njima izpovedala in da jo v Parizu čaka rešitev. Na poti je spoznala tudi neka francoska dekleta, s katerimi se je dogovorila, da se še srečajo, preden je prispela v Pariz. V Parizu sta jo ljubeznivo pričakala gostitelja, jo nahitro popeljala po Parizu in gospod Gramont, ki je spotoma odložil soprogo v službi, se je sam z Jelko vrnil domov, kjer ju je pričakala služkinja Franchon. Na poti ji je razkazal najpomembnejše točke Pariza, med drugim tudi Eiffelov stolp, ki ga je gospod Gramont predstavil kot žalostno karikaturo, ker se s tega stolpa vsako leto vrglo vedno več deklet. Jelko je prešinila groza. Franchon je Jelki razkazala sobo, ji pomagala razpakirati in se posvetila njej. Jelki se je zdela Franchon kot njena druga teta Katra (očetova sestra, ki je bila zelo velikodušna in kot druga mati, če ne morda edina Jelkina mati).

Naslednji razdelek je Eiffelov stopl stoji v Parizu. V tem razdelku Jelka razmišlja o samomoru. Gramontova jo povabita na dopust s seboj, na Azurno obalo in pa v gore. Toda Jelka se je zbala, ker bi na morju gotovo ugotovila, kako je z njo in tako ju prepriča, da ostane sama v Parizu s Franchon. Franchon pa je tudi odhajala, ker je imela vnuka Jeannota v bolnišnici, ki je doživel pretres možganov in zlom noge v prometni nesreči. Tako se je v obupu, ker se je njeno življenje prelevilo v eno samo laž, zatekla k ideji, da se vrže z Eifflovega stolpa, toda globoko v sebi si tega seveda ni želela. Kajti samo sebe je prepričala, da še ima dovolj časa dokler se ne vrneta Gramontova, ter da še mora napisati poslovilna pisma in tako se vsa v obupu vrne domov. Pričaka jo Franchon, ki ji izroči Tomaževo pismo, v katerem ji izpove svojo ljubezen. To jo dokončno potre. Ko pa Franchon stopi nazaj v Jelkino sobo in jo povpraša po osebi, ki ji je pismo napisala, se Jelka še vedno skuša obarovati z lažmi, toda Franchon jo močno preseneti, ko ji pove, da je sama ugotovila, da je Jelka noseča. Za Jelko je to bila neprecenljiva odrešitev, kajti s tem je s sebe odvrgla ogromno breme. Izjokala se je in Franchon zaupala vse, kaj se je zgodilo in kaj je nameravala narediti. Franchon ji potem zaupa svojo zgodbo, ki je bila tudi zelo težka, toda se je vse na koncu zelo dobro končalo zanjo in za njene otroke.

Nato sledi rezdelek Kakor da ni moj. Čez dva meseca je Jelka rodila zdravega fantka, ki mu je nadela ime Francois. S Franchon sta prišli do rešitve, in sicer je šla živet in pomagat k Zofiji, ženi Franchoninega starejšega sina Julesa, kjer je skrbela za Jeannota in Simono, Franchonina vnuk in vnukinja, saj so vsi ostali delali v šiviljski delavnici pri Franchoninem sinu in ženi. Tudi Franchon ni imela časa in je pomagala, zato je Jelka skrbela za njena otroka in še za svojega. Vendar od samega strahu Jelka v začetku do otroka ne čuti nič: ne sovraštva, ne ljubezni. Bala se ga je. Franchon in Zofija ji pomagata, da očetu sporoči svojo novico in napiše pismo. Nestrpno ga pričakuje z vsakim dnem bolj, seveda, pa so se vsi zavedali, da obstaja tudi možnost, da je ne bodo hoteli nazaj domov. V tem primeru so že izdelali načrt, kako ji bodo pomagali. Jelka je dobila dve ponudbi. Najprej ji Zofija predlaga, da se izuči za šiviljo in jim pomaga v salonu, nato pa ji še slovensko-poljski par predlaga, da jima Jelka prepusti otroka v posvojitev, ker sama otrok ne moreta imeti. Otrok bi imel vse. Jelka se je že skoraj odločila, da sprejme obe pondubi in naposled prispe brzojavka od očeta: "Pridem po vaju." Bila je presrečna.

V razdelku Spet doma se Jelka mora soočiti z vsem tistim, česar se je bala. Toda sedaj je za seboj imela opravljeno najtežjo nalogo: spregovoriti in podporo francoske družine iz Lensa kot tudi Pariza. Tam se je počutila kot doma. Ko pa se je vrnila v Slovenijo, se je morala soočiti z očetom in materjo. Z očetom ni bilo tako zelo hudo kot z materjo. Oče ji je olajšal, čeprav mu je bilo neznosno hudo. Mati pa je kot vedno, najprej pomislila na sebe in šele nato na ostale. Mama jo je prisila, da je povedala vse, še tisto nagnusno, kar je želela pustiti tam v Parizu in na Eifflovem stolpu. Mama jo je tudi fizično napadla in takrat je iz Jelke kar bruhnilo kot lava. Povedala je vse, o rojstnodnevski zabavi Ade Kotar in tem, da jo je v zabavo prisilila sama mama, ker ji je pač kariera na prvem mestu, saj je Adin oče njen šef. In kako so jo opili in se ni zavedala, kaj se bo zgodilo, ko pa se je in ko je k njej v sobo prišel še drugi fant, se je oblekla in pobegnila. Bilo je enkrat, prvič in zanosila je. O očetu ni vedela nič. Hotela je na to pozabiti oz. tudi njima povedati, toda vedno jo je kdo zaustavil in nihče ji ni hotel prisluhniti. Zato je morala pobegniti od doma, roditi na Francoskem, se zlagati tudi to, da je v Parizu, ko pa je bila v Lensu in poiskati pomoč pri tujih ljudeh, ker v njihovem domu, ljubezni ni bilo. Mati se je le nekako sprijaznila, dovolila, da otroka ostaneta, toda s tem se Jelkino mučenje ni končalo. Mati ji je otroka sponašala vedno znova, čeprav so se tisti večer dogovorili, da bodo poskusili v njihovem domu narediti dejansko pravi dom, ki ga nikoli ni bilo za Jelko. Dobra stvar, ki je Jelko razveselila, je, da so dosegli strinjanje, da Jelkin oče pripelje svojo sestro, teto Katro, da bo skrbela za otroka in dom, kar bi logično bila dolžnost Jelkine mame, ki pa je dejala: "Da ti to slučajno ne pade na pamet." Tako je v zameno, da je privolila k prihodu tete Katre, dobila njihovega starega fička, ki ga je Stropnik nameraval prodati, ker so potrebovali denar. Razkrije se tudi to, kar je Jelka venomer čutila, da je med njenim očetom in materjo nekdo in da sta si zaradi tega tako tuja - in je bila, Lenka. Dekle, ki ga je Stropnik ljubil, toda ker je Stropnikova zanosila, je prevzel odgovornost in se z njo poročil iz odgovornosti do otroka, ki ga je vedno imel raje kot karkoli drugega.

V naslednjem razdelgu Plenice, polske knjige in zvezki izvemo, da se bo Jelka vrnila nazaj v šolo, kljub temu da je zamudila 1. mesec šole, je oče naslednji dan po njeni vrnitvi v Ljubljano, odšel na šolo in izpolnil naknadno prošnjo za vpis. Ravnatelj je sporočil, da se bo o tem odločalo na komisji, ker s eo takšni stvari ni mogel odločiti sam. Jelka si je želela vrniti v šolo, brezskrbno mladostništvo, šolsko družbo, maturirati in se vpisati naprej v šolo. To si je zelo želela. Vendar se je tega hkrati bala. Bala se je kaj bodo rekli sosedje, sošolci, profesorji in Tomaž, ki ga je v Franciji tako ostro zavrnila, da ga ne ljubi in naj si najde drugo. Tako je padala v krize, toda kmalu je ugotovila, da ni vse tako črno, saj sta jo obiskali sošolki Darja in Magda ter bili navdušeni nad otrokom. Sicer sta ji prinesla zelo bolečo novico, in sicer da je Tomaž skupaj z Darjo, kar je Jelko precej potrlo, a je kmalu ugotovila, da drugače ni moglo biti. Bolelo jo je, da edino ljubezen, ki jo je imela, ni doživela in se je spraševala, ali jo bo sploh kdaj lahko ob nezakonskem otroku. Vendar je imela 3 ljubezni, očetovo, otrokovo in tetino, kajti mati, kot je sam a odkrila, je zanjo bila ne le ozkosrčna temveč brezsrčna ženska. Po teto so se odpeljali naslednjo nedeljo.

Sledi zadnje poglavje: Ada. Ada reši Jelko s svojim priznanjem, kakšno zabavo je imela za svoj 17. rojstni dan ter kako se "današnja" mladina zabava. Opisala je vse in priznala, ker so Jelkino prošnjo o naknadnem vpisu profesorji na komisji hoteli zavrniti. Vedeli so za otroka, toda njaprej razredničarka Kopačeva ni želela sprejeti Jelke nazaj, kljub temu da si je ves razred želel, da bi se Jelka čim prej vrnila, tudi tisti, ki so brili norce iz vseh, Pik in Raglja, sta jo občudovala, kar je Pik Jelki osebno tudi povedal, v prejšnjem poglavju, ko jo je srečal na sprehodu. Toda bilo je zaman. Profesorji so v glavnem glasovali proti Jelkini prošnji in želeli, da svoje šolanje nadaljuje privatno, na koncu pa naredi 12 izpitov ter pride dleat maturo. Toda Adino posredovanje in izpoved profesorje tako zelo šokira, da na ponovnem glasovanju nihče ne dvigne roke proti Jelkini prošnji. Tako se knjiga tudi konča.

LITERARNI ČAS: začne se maja 1965 in traja do septembra/oktobra 1965.

LITERARNI PROSTOR: Bivša Jugoslavija, Ljubljana in pa Pariz, Lens, Francija.

PRIPOVEDOVALEC: 3. osebni, vsevedni oz. avktorialni; 1. osebni, personalni, tudi virtualni.

LITERARNE OSEBE:


JELKA STROPNIK: glavna nastopajoča: dekle svetlih las, sinjih oči in bledega obraza. In njen sin, Francois Stropnik.

MARJETA STROPNIK: nekaj let mlajša od 50., srednje velika in bolj polna, plavolasa, urejena ženska in Jelkina mati; eden glavnih akterjev.

LENART STROPNIK: visok, stasit moški pri 50., temnih las, s kratko pristriženimi brki, ki so na koncu že siveli. Jelkin oče.

ADA KOTAR: jelkina sošolka in prijateljica. Tudi ena od glavnih akterjev.

KOTARJEVA: Adina starša. Posredno med glavnimi akterji.

GOSPA IN GOSPOD GRAMONT: Francoski par, ki je Jelki pomagal.

FRANCHON: služkinja pri Gramontovih.
JULES: Franchonin sin.
ZOFIJA Baudin: Julesova soproga.
JEANNOT, SIMONA: Julesova otroka, Franchonina vnuka.

Glavna oseba je vsekakor Stropnikova Jelka učenka tretjega letnika ene izmed ljubljanskih gimnazij. Pomembno vlogo v zgodbi igrata njen oče Lenart, ki je strokovnjak za pravne zadeve. Je zelo dober, razumevajoč oče, toda na žalost ima premalo časa za družino. Jelkina mama, Marjeta, je ženska brez neke izobrazbe, vendar je pa kljub temu na pomembnem položaju in je venomer nekje na sejah in sestankih, ki so ji na prvem in najbrž tudi edinem mestu, družina pa ji ni kaj preveč pomembna. Druga družina, ki se pojavlja v tej zgodbi, je družina Kotarjevih. Oče in mama Kotar sta zelo pomembna človeka in zasedata zelo pomembne položaje v družbi. Njuna hčerka Ada je po naključju Jelkina sošolka. Včasih sta se z Jelko dobro razumeli. Jelka ji je pomagala pri učenju in delanju nalog. Važno vlogo v zgodbi igrajo tudi Jelkini sošolci Pik, Raglja, Magda, Darja, Nives pa Mojca in Tine, ki sta bila par. Sošolec Tomaž ima v zgodbi posebno pomembno vlogo. Bil je zaljubljen v Jelko, pa tudi ona ga je ljubila. Vendar sta se razšla zaradi Jelkine nosečnosti. Jelka se je tudi večkrat spomnila na svojo dobro teto Katro, ki je živela v Njivicah pod Pohorjem na Štajerskem. Tu so še učitelji na gimnaziji. Razredni&čarka Kopačeva, ki so jo klicali Morana. Zelo priljubljen je bil učtelj francoščine Andrej Petek, Monsieur Alors. Jelka pa je bila najboljša učenka pri francoščini. Pomembno vlogo ima tudi ravnatelj gimnazije starejši mož, kai je dobrodušen in razume probleme mladih, ker tudi sam ima otroke.

V Parizu so bili vsekakor osrednje osebe Gramontovi. Gospod, ki je izvažal razne stroje in njegova žena, ki je bila profesorica angleščine. Njuna hčerka Ivette, ki je bila tisto leto v Londonu na izpopolnjevanju v angleškem jeziku. Služkinja pri Gramontovih gospa Franchon. Ravno ona je Jelki največ pomagala, ko je bila v največjih težavah. Veliko pomoč je dobila tudi pri sinu gospe Franchon. To je bil Yules Baudin s svojo ženo Zofijo. Pri tej družini je živela ter pazila otroka Simono in Jeannot. Živeli so v rudarskem mestu Lensu na severu Francije. V bližini Lensa je živela tudi rudarska družina. Bili so potomci Slovencev in so imeli Poljakinjo za snaho. Ta družina ni imela otrok in so želeli posvojiti Jelkinega otroka. Na koncu zgodbe pisatelj opisuje celi učiteljski zbor na gimnaziji. Sestali so se na konferenci , kjer so tudi razpravljali o izrednem vpisu Stropnikove Jelka nazaj v gimnazijo. Nekateri so se trudili, da bi Jelka spet hodila v šolo.

Obvestite me za morebitne pravopisne napake, ker še nisem uspela lektorirati natipkanega, tako da se lahko prikrade kakšen tiskarski škrat. Pa obilo užitkov ob branju.